INDUSTRIJA ZA ODRASLE 3.0
11 maja, 2020
Prikaži vse novice


Končno je nastopilo obdobje, ko so ljudje spet veseli. Korona omejitve se sproščajo in ko se lahko virtualno slišiš s prijatelji, ni več tistega mučnega »koliko časa bo to še trajalo«, ampak se že veselimo ter delamo načrte, kdaj se bomo dobili in kam bomo šli na dopust.
Trenutno sem prav presrečna, saj je končno prišla na obisk prijateljica iz druge občine, s katero sva obe gurmanki. Pred izrednimi razmerami sva radi skupaj hodili po restavracijah, ki jih sedaj ne pogrešava, ampak pri meni skupaj kuhava dobrote.
Moram reči, da smo v obdobju karantene skoraj vsi izpilili svoje kuharske sposobnosti ter je zdaj toliko večje veselje, ko se družimo in skupaj kuhamo.

Zanimivo dejstvo pa je tudi to, da med vsemi ljudi, ki jih poznam, ne poznam niti enega, ki bi zbolel za korono. Enako se sprašuje kar nekaj ljudi. Nihče od moje socialne mreže prav tako ne pozna nikogar, ki bi zbolel; pa pustimo na strani polemiziranje, saj ni to namen te kolumne, ampak se vrnimo k temu, kako sem sama preživela to obdobje.

Ves čas sem verjela, da bo vse v redu, čeprav sem se na začetku korone obdobja znašla v precej kočljivi situaciji. Oklepala sem se pregovora »Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha«, lepo sem se držala ukrepov in se dobro podučila o virusu – najpomembneje  pri vsej situaciji pa mi je bilo, da ohranim zdrav duh ne glede na zunanje okoliščine in novice v medijih. 

Torej se nisem nič obremenjevala; kar bo, pa bo. Verjela sem v sposobnost in moč svojega organizma, da bo virus uspešno premagal. Hkrati pa sem dobro vedela, da stres in obremenjevanje slabo vplivata na imunski sistem in bi se ta tako bistveno slabše odrezal, v kolikor bi se z virusom že okužila.
Pogoj, da se človek pretirano ne vznemirja, pa je seveda urejena socialna varnost; da te ne skrbi, kako boš preživel – ali boš imel za hrano, položnice in najemnino.
Dobro sem zaščitila svoje starejše družinske člane, tako da smo bili v stiku le po telefonu,  dedku pa smo nosili hrano kar čez balkon. 

Najbolj stresen je vsekakor bil začetek obdobja pandemije. Znašla sem se v nezavidljivi situaciji; sveže sem namreč najela luksuzno, drago stanovanje – z namenom, da bom v njem hkrati živela in delala. Izbrala sem takšnega, ki bo primerno za delo. Nekoliko lepše in novejše torej, da ustreza tudi premožnejšim strankam in ne zgleda preveč »poceni«. Zgolj za življenje bi bilo takšno stanovanje vsekakor predrago, sploh za eno samo osebo.

Po razglasitvi pandemije pa je posel seveda močno upadel. Nekaj dni sva s prijateljico še delali, sicer previdno in s preverjanjem zdravstvenega stanja strank. A ljudje so se prestrašili in dela je bilo zelo malo; tako mi je bilo tudi hitro jasno, da s takim zaslužkom ne bom zmogla pokriti najemnine in stroškov. Pogodbo sva z lastnico overili pri notarju in podpisali, da v primeru nezmožnosti plačila izvršba pade direktno moje starše.

To me je spravljalo v izjemen stres in duševno stisko. Kako bom plačala stanovanje in hkrati pazila še na to, da se ne okužim in da virusa ne raznesem strankam? Situacija je bila zelo kočljiva in negotova. In stresu v izogib, sem se želela čim prej domisliti rešitve.

Prva rešitev, ki sem jo prakticirala le nekaj dni, je bila vztrajanje pri delu. Kolegica iz posla (ki v ta virus striktno ne verjame) me je namreč prepričala, da zdaj lahko ravno dobro zaslužim. Povečalo se je število klicev za obisk na domu, saj ljudje niso hoteli hoditi okrog – vemo pa, da je obisk na domu pri neznani stranki bistveno bolj tvegan, kot če stranka pride k tebi. Greš namreč na neznan teren; ne veš, ali bo tam samo tisti, ki je klical, ali še par njegovih prijateljev. Ne veš, ali ima stranka sploh dovolj denarja, ali ga bodo zbirali šele, ko boš prišla, in se vsi pijani in zadeti med seboj pregovarjali, kdo bo dal. Nikoli ne veš, kaj pričakovati od njih …

Ob pomanjkanju obiska »normalnih« strank, sem se na pobudo kolegice odločila za obiske na domu. Podala sem se torej v bolj tvegano obliko dela, da rešim svojo stanovanjsko stisko. V upanju, da sva skupaj bolj varni, pa jim je kolegica že v začetku postavila pogoj, da lahko prideva samo obe skupaj, ne pa ena sama. Dogajalo pa se je točno to, kar je bilo predvideti. Trezen prideš v trop nakokirancev, ki po dolgem pregovarjanju in premišljevanju komaj zbere denar; potem pa so težavni, ker jim tički ne stojijo, pa jim jih moraš do kraja navlečenim gor postavljat. Že tako so (zadeti) popolnoma brez občutka in je njihovo otipavanje po mednožju neznansko neprijetno, brez občutka in grobo …

Skratka, v poskusu reševanja bivanjske stiske sem izgubila ogromno živcev; vse v upanju, da se izognem izvršbi ter da vsaj v začetku pandemije (ko virus še ni toliko razmahnjen) zaslužim toliko, da bom lahko preživela v karanteni, v kolikor se virus resno razširi po naši deželici.

Tako sem spremenila načrt, spremembi pa je botroval konkreten dogodek. Po tem sem namreč sklenila ubrati pot, kjer bo na prvem mestu moje tako fizično kot tudi psihično zdravje, ne pa da zavoljo posla sprejemam tvegane odločitve in prenašam stranke, ki jih v normalnih pogojih nikoli ne bi sprejela! 

Dobila sem psihopatsko stranko. Opozorilni zvončki so mi začeli delati že zelo hitro, ne glede na stalno poudarjanje in postavljanje meja, jih je namreč prekoračil. Začenši z grožnjami, da ob izteku časa ne bo šel, ampak bo kar cel večer tu in se ga nikoli ne bom rešila (ta stavek je velikokrat ponovil, da sem se res začela bati, kako se ga bom rešila), večkrat me je tudi ugriznil v prsi, tako da sem vpila na ves glas, pa glavo mi je tiščal v mednožje, da sem komaj dihala.  V normalnih pogojih bi tako stranko diplomatsko odslovila, označila številko in je nikoli več ne sprejela, sedaj pa sem mislila le na to, da moram rešiti svoje stanovanje in bom za to mogla tudi kaj potrpeti; v smislu nekaj ur trpljenja, pa bom rešena za cel mesec skrbi s stanovanjem. Tako sem mu bila »huda«, da je želel podaljške srečanja – ponudil mi je toliko denarja, da bi lahko pokrila celotno najemnino in bila rešena vseh skrbi. Sama sebe sem prisilila v to – po sili razmer bom pač malo »potrpela«. Za podaljšanje časa ni imel gotovine in nikakor ni hotel na bankomat – z izgovorom, da ni trezen, ampak mi bo vse nakazal preko spletne banke. Že v začetku se je predstavil kot »veliki podjetnik«, poln denarja, seveda nič od tega ni bilo res. Tako sem mu omogočila več podaljškov in nasedla njegovim nakazilom. S spletnimi bankami dotlej še nisem imela izkušenj in izgledalo je zelo verodostojno; vsakič sem spremljala postopek nakazila prek njegovega telefona.

Izpahnil mi je grlo in želodec; navkljub temu, da sem se umikala, je grabil mojo glavo in mi z vso silo nabijal v grlo. Jojmene, »samo, da rešim stanovanje«; za svojo stanovanjsko stisko sem mu seveda povedala in se mu hkrati zahvaljevala, da bom z njegovim plačilom rešila svojo najemnino.

Potem je prišel na idejo, da bi mi vsak mesec najemnino plačeval on in dajal še denar; da bi jaz lahko pustila posel in seksala samo z njim, ker sem mu tako »huda«. Na vsak način je želel, da sprejmem to ponudbo; obenem pa je poudarjal, da je vse to pripravljen narediti zame, a mi zabičal: »Glej, da se mi boš vedno javila, ko te kličem!« Ta stavek pa je zame bil naravnost psihotičen. Da mi bo en psihopat plačeval najemnino ter me skušal imeti na vrvici ter nad mano vršil pritiske, kako moram vedno skočiti, ko se njemu dvigne? Ja, pajade! Ob vsem tem mi je končno preskočilo in nisem več mogla biti vljudna in profesionalna. Povedala sem mu, da me ta ponudba res ne zanima; da bom še naprej sama služila denar in bila svobodna; da sponzorja ne potrebujem in bi v kolikor bi že seksala samo z enim, to počela s takim, ki ga ljubim; njega pa pač ne, on je pač samo stranka.

Mislim, da sem ga s to zavrnitvijo zelo užalila. Kaj je torej sledilo: Naslednji dan sem šla na banko preverit nakazila – misleč, da je moje stanovanje rešeno. Tam pa šok! Nobenega nakazila ni bilo! Vse je preklical! Torej sem z njim toliko ur trpela; bila pogrižena, psihično trpinčena in polna modric od grobih prijemov. Vse to sem prestala zastonj, se žrtvovala in prenašala psihopatsko stranko, da rešim svoje stanovanje. Poleg tega mi je ukradel še tisti denar, ki ga je na začetku plačal, medtem ko sem bila pod tušem. Ja, moja napaka, da ga nisem bolje skrila, pod vsemi pritiski in stresom nisem utegnila misliti na vse. 

Absolutno sem se čutila odgovorno, da sem se spravila v situacijo s tako problematično stranko; ko sem pravočasno ugotovila, da je problematična, pa sem posel vseeno nadaljevala.

Ne, ne grem se več tega, četudi gre za najemnino. Če je še tako malo dela, ne smem biti primorana sprejemati takih strank. Mora obstajati druga pot, moji duši in telesu prijazna.

Pozneje sem se izvedela, da se »nategi« s preklicovanjem nakazil preko spletne banke  množično dogajajo tudi v internetni prodaji rabljenih oblačil in obutve ter še kje. Tako dobiš potrdilo o nakazilu, pošlješ paket, nakazilo pa naknadno prekličejo in denarja ni od nikoder. Vse skupaj izgleda zelo verodostojno in nasede lahko praktično vsakdo, dokler si pobliže ne ogleda delovanja spletne banke.

Po tej izkušnji sem naredila plan B. takoj sem prenehala z delom in vložila zahtevek za dvig iz svojih skladov za preživetje. Ti so bili prvotno namenjeni čemu resnično nujnemu, sicer pa sem po tej situaciji sklenila, da je primer še kako nujen. 

Načela sem torej svoje sklade in odtlej brezskrbno bivala v srečni karanteni: brez skrbi, ali bom imela za najemnino, položnice in hrano; brez skrbi, da se okužim in virus raznasem, in brez skrbi, da bi bila primorana zaradi pomanjkanja dela sprejemati stranke, ki so uničujoče za moje zdravje, se izpostavljati in z delom med pandemijo tvegati svoj poslovni ugled.

Skrbi sem se tako otresla in srečno preživela preostanek karantene. Lepo sem se spočila, dobro sem kuhala ter ostala v tesnem stiku s prijatelji in družino. Bilo mi ni prav nič hudega; posvečala sem se duhovni rasti in pripravljala projekte za naš sindikat. Na koncu sem tekom tega obdobja izdelala dobro taktiko in nujno strategijo za ohranitev zdravja. A preden sem prišla do načrta, ki je bil zame primeren, sem morala parkrat brcnit v temo in tudi marsikaj potrpeti. 

Če prvi načrt ne deluje, pač najdeš drugega. Samo da imaš glavo pokonci, ohraniš zdrav duh in vero v to, da bo vse v redu, se zavaruješ pred stresom in se poskušaš čim manj vznemirjati. Tako se veselim novega, »pokoronskega« obdobja in vseh novosti, ki nam jih bo prineslo. Verjamem v to, da bodo z njim prišla tudi lepa presenečenja – tako na poslovnem kot tudi na osebnem področju … 

Anita

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja